Хаджи Димитър [Khadzhi Dimitŭr] [Transliteration]
Хаджи Димитър [Khadzhi Dimitŭr] [Transliteration]
Živ e toj, živ e! Tam na Balkana,
potǎnal v kǎrvi leži i pǎška
junak s dǎlboka na gǎrdi rana,
junak vǎv mladost i v sila mǎžka.
Na edna strana zahvǎrlil puška
na druga sabja na dve strošena;
oči tǎmnejat, glava se ljuška,
usta proklinat cjala vselena!
Leži junakǎt, a na nebeto
slǎnceto sprjano sǎrdito peče;
žǎtvarka pee nejde v poleto,
i krǎvta ošte po-silno teče!
Žǎtva e sega... Pejte, robini,
tez tǎžni pesni! Grej i ti, slǎnce,
v taz robska zemja! Šte da zagine
i toja junak... No mlǎkni, sǎrce!
Toz, kojto padne v boj za svoboda,
toj nie umira: nego žalejat
zemja i nebo, zvjar i priroda
i pevci pesni za nego pejat...
Denem mu sjanka pazi orlica,
i vǎlk mu krotko ranata bliže:
nad nego sokol, junaška ptica,
i tja se za brat, za junak griži.
Nastane večer – mesec izgree,
zvezdi obsipjat svoda nebesen;
gora zašumi, vjatǎr povee,
Balkanǎt pee hajduška pesen!
I samodivi v bjala premena,
čudni, prekrasni, pesen poemnat, –
tiho nagazjat treva zelena
i pri junaka dojdat, ta sednat.
Edna mu s bilki ranata vǎrže,
druga go prǎsne s voda studena,
treta go v usta celune bǎrže –
i toj ja gleda – mila, zasmena!
„Kaži mi, sestro, de – Karadžata?
De e i mojta vjarna družina?
Kaži mi, pǎk mi vzemi dušata, –
az iskam, sestro, tuk da zagina!“
I plesnat s rǎce, pa se pregǎrnat
i s pesni hvǎrknat te v nebesata, –
letjat i pejat, dorde osǎmnat,
i tǎrsjat duha na Karadžata...
No sǎmna veče! I na Balkana
junakǎt leži, krǎvta mu teče, –
vǎlkǎt mu bliže ljutata rana,
i slǎnceto pak peče li – peče!
- Artist:Hristo Botev